Pri oblikovanju celostne grafične podobe 41. Druge godbe je oblikovalka Kaja Kisilak (Monoform) izhajala iz razmisleka o prepletu vizualnega, ročnega in glasbenega izraza. Navdih je črpala iz tradicionalnih praks, kot sta vezenje in tkanje – rokodelskih tehnik, ki so bile v predindustrijskem kontekstu tesno povezane z glasbenim izročilom.
V določenih kulturnih okoljih so se v vzorcih na tekstilu zrcalili glasbeni motivi, ritmi in celo melodije, glasba pa je bila sestavni del obredov in običajev, ki so združevali različne oblike ročnega dela.
Tudi samo tkanje ustvarja zvok – ritmično, ponavljajoče se zaporedje, ki v zavest prikliče glasbene trakove, analogne nosilce zvoka in oblike notnega zapisa.
Ta preplet med tekstilnim in zvočnim se v letošnji podobi festivala izraža skozi animirane trakove, ki v dinamičnem gibanju izrisujejo logotip Druge godbe – subtilno vizualno resonanco med zvokom in podobo.
Druga godba tako ustvarja prostor med tradicijo in inovacijo, med zvokom in vizualnim jezikom – tam, kjer tkanje postane melodija, in podoba zaživi v ritmu glasbe.
