Peti je začel pri petih, pri desetih je nastopal na porokah in pri petnajstih posnel prvo malo ploščo. Pri dvajsetih je slovel doma in pri tridesetih po svetu. Njegova uradna diskografija šteje ducat albumov, neuradna na stotine plošč in kaset. Khaled je v 90. letih presegel naziv kralja alžirskega raija in tudi s preteklim delom prestopil med velikane, ki so se za vekomaj zapisali v svetovno zgodovino popularnih godb. Na Drugi godbi smo ga najprej nestrpno čakali vsaj desetletje in ga nato z zoro novega tisočletja dočakali že dvakrat, tretjič se vrača letos, z novo ploščo Liberté, katere izid so z lanske pomladi prestavili na letošnjo, produciral pa jo je Martin Meissonnier, s katerim sta pred dvajsetletjem posnela odličen album Kutché. Da se je novi album našel na internetu že mesece pred uradnim izidom, pove precej. Khaledova žgoča karizma, žarek nasmeh in prepoznaven, žlahten ter topel glas ne potrebujejo superlativov – sami po sebi so dovolj.
Khaled Hadj Brahim – glas
Julien Tekeyan – bobni
Maurice Zemmour – bas
David Aubaille – klaviature
Mustapha Didouh – klaviature
Alain Perez – kitara
Bachir Mokari – tolkala
Allen Hoist – saksofon
Philippe Slominski – trobenta
Dominique Miletti – pozavna, violina, kitara
Abdelouahed Zaim – lutnja
Mohamed K-Berkane – violina
Diskografija:
C’est la vie (AZ Records, 2012)
Liberté (Universal, 2009)
1, 2, 3 Soleils (Barclay, 1998) Khaled, Taha, Faudel
N’ssi n’ssi (Barclay, 1993)
Kutche (Stern’s, 1987) w/ Safy Boutella