Program

In ko imamo v mislih umetniško popularno glasbo Združenih držav, lahko brezskrbno zatrdimo, da od Diamande Galas še nismo slišali bolj mogočnega glasu. In tako kot pri Galasovi je tudi njena uspešna pot prerasla v eno najuspešnejših ameriških prizadevanj za povezavo osebnega z univerzalnim. Haley Fohr je najbolj prepoznavna po svojem 4-oktavnem glasu in edinstvenem slogu 12-strunske kitare. Njen skrivnostni projekt Jackie Lynn jo je avgusta 2016 pripeljal na naslovnico revije Wire Magazine in tako kot prejšnjih pet albumov je tudi zadnji z naslovom -io požel hvalospeve kritikov in navdušenje vedno širšega kroga občinstva, ki ga Circuit des Yeux pridobiva na številnih turnejah in nastopih na festivalih doma in po svetu. Tako tudi na transžanrskem festivalu Big Ears, kjer so jo organizatorji postavili ob bok starim in novim glasbenim ikonam, kot so Patti Smith, Kim Gordon in Arooj Aftab. 

Še preden je Haley Fohr začela snovati šesti album, je izgubila osebo, ki ji je bila zelo blizu, nato pa je sledila še pandemija. Med zaprtjem javnega življenja je kantavtorstvo namesto skupnega dela postalo solistična praksa. Komponirala je ob klavirju in orglah, glasbilih, večjih od njene običajne kitare, ki sta dajali bolj »trdno podlago«. Besedila so ves čas evocirala podobe črnih lukenj in težnosti, vseobsegajočih pojavov, ki zarežejo v skupno človeško izkušnjo fizične stvarnosti. »Postala sem obsedena s črnimi luknjami, skrajno gravitacijsko silo,« pravi Fohr. »Obenem ponujajo metaforo smrti. Vase vsrkajo vse, kar se jim približa. Iz njih nič more ubežati, vstopi in nikoli več ne izide.«

 

Iz tega veličastnega portala so se začele porajati skladbe. Sledile so razpadu sveta, ustaljenim ritualom in navadam, ki se krhajo pod pritiski podnebne katastrofe. V skladbi Vanishing se Fohr poslavlja od vseh stvari, ki jih lahko vidi in se jih dotakne. Klavstrofobično razpoloženje artikulira The Chase, z vokalnimi zamahi ga preženeta počasna, objemajoča Walking Toward Winter in melanholična Stranger, posneta v živo z godali in klavirjem v neprekinjenem posnetku.

Na svojem domačem računalniku je Fohr napisala, aranžirala in producirala vsako noto albuma -io. Skladbe je zložila za 23-članski orkester, v nizanju godal, pihal in bobnov okoli drznih vokalnih linij. -io je zastavila bolj velikopotezno kot kateri koli album poprej, v razsežnostih, ustreznih občutjem, ki jih je prestala. Dovolj velikih, da uokvirijo svet v njegovem kaosu. 

Ob covidnih omejitvah je v studiu lahko snemala le s šestimi drugimi glasbeniki naenkrat. S sodelavci – trinajstimi priznanimi glasbeniki jazzovske, klasičnoglasbene in eksperimentalne scene Chicaga – je album -io gradila plast za plastjo, v prepletanju bolečine s hrepenenjem, ki se iskri v njeni temni sredici. Trobila kličejo kot preplašeni in oddaljeni glasovi sredi vrtoglavega valčka Neutron Star. Kitara špageti vesterna doni kot v votlini ob perkusivnem udarjanju skladbe Dogma. Strune tolčejo ena ob drugo kot plahte dežja sredi apokaliptičnega donenja skladbe Vanishing. Sredi njih se glas Haley Fohr razteza v vesolje, nasnet do stopnje, ko postane lastna arhitektura, obenem téma pripovedi in okolica, ki jo obdaja. Učinek je prostran in uničujoč obenem, kot bi te vase posrkal plinski velikan. 

Kaj se zgodi, ko dušečo bolečino srca poustvariš v vesolju? – Razteza se. Postane nekaj, kar lahko prečiš. Ta tih, nevzdržen občutek izgube nenadoma lahko preideš. Telo se premika skozenj. Kar se je nekoč zdelo nepremagljiv zlom, se spremeni v prostor možnosti. Iz razbitin nekaj zraste in ruševine niso več zgolj to. Ob vsem tlenju in teži postanejo prostor novega začetka.

 

 

Circuit des Yeux bo v Ljubljani nastopila s tričlansko zasedbo in posebnimi gosti SGS. Komorna zasedba Slovenski godalni sekstet (SGS) deluje od septembra leta 2017, ko so se sodelujoči glasbeniki v gesti spoštovanja in poklona v spomin delovanju prof. Tomaža Lorenza pod okriljem Glasbene mladine ljubljanske zbrali v Mestnem muzeju v Ljubljani na koncertu, iz katerega je od tedaj nastalo kar tradicionalno muziciranje v ciklu Jesenskih serenad. Zaradi minulih uspehov in vzajemne želje po skupnem muziciranju se je oblikovala stalna zasedba v sestavi: Ana Dolžan in Vid Sajovic na violini, Nejc Mikolič in Anuša Plesničar na violi ter Izak Hudnik in Katarina Kozjek na violončelu. 

Foto: Andrej Grilc

»Polnozvočnost godalnega zvoka je bil tisto, po čemer ima sekstet, ustanovljen kot projektni ansambel leta 2017, že svoj pedigre. Slišati je bilo, kot da imajo glasbeniki za seboj že ne vem koliko desetletij dela in skupnega muziciranja. Na to je opozorilo nenehno pulziranje šesterice, ki je godalne interpretacije zgradila na odličnih tehničnih prvinah, s katerimi razpolaga vsak posamič in vsi skupaj …« (Franc Križnar, SIGIC — Jesenske serenade 2020)

VSTOPNICE

  • Predprodaja: 18 | 15* EUR *
  • Na dan: 22 EUR
    *Mlajši od 25, upokojeni in starejši od 65 let

VSTOPNICE CIRCUIT DES YEUXkupi me

 

 

Koprodukcija: